Anton Podbevšek Teater
PLOVEMO / FLOATING
avtorski projekt po motivih Igric Dominika Smoleta / an original work based on the motifs from Igrice by Dominik Smole
NASTOPAJO: Maruša Majer, Barbara Ribnikar, Vid Klemenc, Primož Pirnat / alternacija Joseph Nzobandora, Milan Štefe
Režija in koreografija / Directed and Choreographed by: Jana Menger
Dramaturgija / Dramaturgy: Sandi Jesenik
Kostumografija / Costume Design: Rosana Hribar
Scenografija / Set Design: Petra Veber
Oblikovanje svetlobe / Lighting Design: Simon Žižek
Oblikovanje zvoka / Sound Design: Uroš Bon
Oblikovanje videa in tiskovin / Video and Graphic Design: Gašper Brezovar
Lektoriranje / Revision of the Text: Lektorstvo Faganel
Asistent oblikovanja svetlobe / Assistant Lighting Designer: Srečko Malovič
Rekviziter / Props: Matej Korbar
Garderoba / Wardrobe: Nataša Recer
Maska / Make up: Mateja Bajda
Inspicienta / Stage Managers: Andrej Berger, Mitja Sočič
Vodja projekta / Project Manager: Andrej Berger
Produkcija / Produced by: Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Centrom kulture Kino Šiška, Ljubljana
INFO / REZ: ptl@mail.ljudmila.org, info@ptl-lj.si, Moje karte
Vstopnice / Tickets: 12/8 € (dijaki, študenti, upokojenci / scholars, students, seniors), predhodna rezervacija ali uro pred predstavo v gledališču / prior reservation or an hour before the performance at the theatre
Program Plesnega Teatra Ljubljana sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo / The programme of Plesni Teater Ljubljana is subsidized by the Ministry of Culture RS and Municipality of Ljubljana, Department for Culture
Foto / Photo: Barbara Čeferin
O predstavi
V uprizoritvi Plovemo Jana Menger skupaj z ekipo nastalo besedilo po predlogi Dominika Smoleta (Igrice 1957) prostorsko prestavi v koreografski medij, v katerem jo zanimajo predvsem različni načini utelešenj (družbenega, političnega) sistema in s tem predstavi metaforični dramski ekosistem v sodobnost.
V vsaki od treh dram je izbrala in prepoznala drugačno uprizoritveno strategijo, zato je za korpus besedilnega materiala izbrala besedilo O ladjah in življenju, ostali dve pa je vzela kot dodatno gradivo skeletu, ki celoti daje nekakšno fino, meditativno in absurdno ozračje. Pri tem jo zanima, kako začetki slovenske poetične drame lahko zaživijo s sodobnimi scenskimi postopki, ki so, ne nazadnje, v umetnost po drugi svetovni vojni začeli invazivno vstopati ravno v letih, ko je Smole napisal svoje Igrice.
Če jo je v prvem besedilu Nekaj malega o vevericah in o življenju privlačilo predvsem vprašanje razlike: razmerje med gledališčem in stvarnostjo ter načinom, kako je gledalec danes vključen v gledališki stroj, po kaj v resnici hodi v gledališče, kako mislimo svet, ki mu pravimo gledališče, in v kakšni zvezi je ta s stvarnostjo, ki je teatralizirana do temeljev, jo v besedilu O čakalnicah in še malo o življenju ter O ladjah in življenju zanima vprašanje prehodnosti ljudi v globaliziranem svetu, ki je omrežen z različnimi oblikami transporta, prepojen z mesti, ki jim francoski antropolog Marc Auge pravi ne-kraji, s čimer označi tiste kraje, ki jih nihče ne rabi drugače, kakor začasno, kjer nihče ne ostane, ampak vanje zgolj pride in iz njih odide, kraje, ki jih rabimo edino tako, da jim nikoli ne pripadamo, zato nikoli ne postanejo »prostori«. Za razliko od prehodnih krajev čakalnic, letališč, železniških postaj, trgovin, cestnih prehodov itn., se pravi ne-krajev, je ladja oblika drugega prostora, heterotopije, kot je take specifične prostore poimenoval francoski filozof Michel Foucault. Heterotopije so kraji, ki pomenijo zgolj tako, da so v vsakokratnem razmerju z običajnimi (prvimi) prostori. Meja heterotopij je označena (z biljeterjem, stražarjem, morjem, vratarjem, ograjo, carikonokom, člansko izkaznico itn.) in ritualizirana, čas heterotopij se zdi omejen (heterohroničen); vendar to niso kraji, saj te naša raba pretvarja v prostore, kjer se generirajo identitete, (ne)pripadnost, čustva itd. Ne-kraji in heterotopije sprožajo pri ljudeh dvoje različnih oblik obnašanja, vedenja, razumevanja in pričakovanj, dvoje različnih paradigem koreografij, obnašanj in prostorskih rab, v njih se odvija dvoje različnih tipov iger, upravlja jih različni tip administracije in v nas zbujajo različne tipe eksistencialnih vprašanj. (Rok Vevar, priredil Sandi Jesenik)
»Predstava Plovemo je učinkovit spoj gledaliških in plesno-koreografske umetnosti. V izhodišču je besedilo, ki ga uzremo kot še neodkrit delec slovenske dramske dediščine in v dramaturški predelavi deluje tako frivolno neobteženo kot bi bil avtor naš sodobnik. Predstava se poigrava z razsežnostmi morja, plovbe, kot neizmerne svobode in njenega nasprotja. Trdnih tal pod nogami, od katerih se dramski liki sicer optimistično odrivajo, vendar si jih po določenem času želijo spet začutiti. Tako je Plovba, ki je kolektivno dejanje, ves čas uprostorjena s ponavljajočimi se gibi, ki spominjajo na valovanje morja, lahko pa bi jih povezali tudi z nihanjem, ki nam meri čas. Tudi zato, ker Plovba odpira tako prostorsko kot časovno širino in brezmejnost, omejevanje, s ponavljajočo se gesto pa jo definira kot en vidik kompleksnega delovanja človeka in družbe. Pravzaprav se uprizoritev ves čas omejuje, se čisti in skrbi za pravo mero. Tako v igralskih interpretacijah, gibalnem materialu, izven scenski in scenografski podobi. Razkošje prodira skozi podrobnosti in na tak način ustvarja nekakšen stakato, ki prežema uprizoritev. Iz njega izvirata duhovitost in igrivost. Čeprav z oziranjem h groteski in stilizaciji predstava tudi slogovno sledi načelom minimalizma in stremi k osvežitvi. Z besedami pravkar minulega festivala Mladi levi, predstava Plovemo je še ena v vrsti tistih, ki iščejo razpoke v ustaljenem dojemanju ustroja sveta, da bi kot klic k spremembi poudarili njihove potenciale. Dovršene igralsko-plesne stvaritve so ponudili Maruša Majer, Barbara Ribnikar, Vid Klemenc, Primož Pirnat in Milan Štefe, k učinkoviti uprizoritvi pa so pripomogli tudi ostali člani ustvarjalne ekipe.« (Petra Tanko, Radio Slovenija)